Natakarica na VIP-u med pripravljanjem dveh koktejlov

Le kdo ne pozna Tiësta? DJ, ki je bil kar tri leta zapored (2002, 2003 in 2004) izglasovan za najboljšega DJ-ja na svetu po izbiri strokovnjakov DJ Magazina, naslednja leta pa je bil na lestvici drugi ali tretji, DJ, ki je prejel nešteto mednarodnih nagrad, DJ, ki je prejel Zlato Harfo za svoje delo (ala Viktor), DJ, ki je bil letos nominiran za grammya za njegov zadnji album Elements of Life,…, DJ, ki je one and only.

In včeraj je ta DJ gostoval v Papayi na Pagu in tako poskrbel za otvoritev letošnjega Papaya Moto Music Day & Night Summer Festivala.

Praktično vsak, s katerim sem govoril na partyjih je rekel, da pride na Tiësta in to se je tudi zgodilo - velika večina ljudi v open-air klubu je bila slovenskega porekla, veliko je bilo tudi Brazilcev (ki so mi potarnali, da pri njih partyjev sploh ni), Hrvatov pa je bilo le za vzorec.

Ko sem za party izvedel jaz, sem bil za akreditacije že prepozen, pa še Pag ni ravno blizu za študentski žep. Potem pa sem nekaj govoril z DJ Jackie-jem glede fotk iz Disconautice in preden sem se zavedel, sva bila vse zmenjena, mene pa je čakala VIP prepustnica.

Tiësto je svoj nastop začel ob dveh, povlekel pa ga je vse do zapiralnih jutranjih ur - do šestih zjutraj. V začetku je vrtel svoje zadnje glasbene podvige, ko pa se je iz zvočnikov zaslišala melodija začetka Lethal Industry, pa se je celemu klubu odtrgalo in v takem transu nas je popeljal vse do konca eventa.

Res odličen party, ni da ni. Galerija.

Zgoraj levo je stara vizitka z obeh strani, ostalo pa je Moo paket

Moje stare vizitke so postale rahlo zastarele - na njih je bil še vedno naslov bloga http://miharekar.blogspot.com/, ki je že kar nekaj časa preteklost, narejene so bile po takratnem izgledu bloga, slike na njih pa so mi delale sramoto, saj so to slike iz mojih prvih dveh mesecev v svetu fotografije, ko še nisem točno vedel kako in kaj se stvari streže. Zaradi vseh teh dejstev sem vizitke držal bolj zase in jih dal le v primeru, ko je bilo to nujno.

Že kar nekaj časa nazaj je zato prišla ideja o novih vizitkah - takih “fensi”, ki bi sovpadale z najnovejšim izgledom intro strani in bloga. Ko sem si v glavi nekako izrisal, kako bi stvar prišla, sem naokrog poslal prošnje po predračunih - vse od navadnih, pa do ultrafensišmensi PVC vizitk (ala bančne kartice ali osebne izkaznice). Cene za 100 komadov z obojestranskim foto printom, kot sem si ga zamislil, so se gibale med 150€ in 250€, kar je kar precej za študentski wannabe-fotografski žep.

Nato pa sem se spomnil, da sem enkrat pri Hadu videl nek zanimiv post o nekih kul vizitkah. Stvari se reče Moo in me je totalno navdušila. Stran nadvse luštna, enostavna in pregledna, izdelki pa hudi do konca in izredno poceni.

Ni trajalo prav dolgo in že sem izpolnil naročilo za 100 MiniVizitk na katerih bo 8 mojih slik za neverjetnih 13,79€. Ker hočem vizitke podajati kar se da lično, sem si za izrednih 14,99€ naročil še črn usnjen hranilnik za 25 vizitk. Z Googlom sem potem našel še kodo za 25% popust, tako da me je, skupaj s poštnino iz Velike Britanije, vse skupaj prišlo 27,12€, kar je krepko manj, kot vse ostale ponudbe v Sloveniji.

Naročil sem v petek, v ponedeljek sem dobil nadvse simpatičen mail, da je zadeva naprintana in poslana na pošto ter da pride v 5-7 delovnih dneh. Na moje veliko presenečenje pa je paket prispel že v četrtek.

In to kakšen paket - v lični beli plastični reciklažni škatlici, oviti z roza kartonastim trakom, popisanim s simpatičnim tekstom, se je nahajala 101 MiniVizitka - 100 mojih naročenih + 1 s kodo za 15% popust pri prvem naročilu za prijatelje (2RB2CK). Zraven tega je bila še ena lična MiniVizitka, ki je imela na eni strani pošiljateljev in moj naslov ter opis vsebine paketa, na drugi pa tekst “Yay! You are our new best friend.”, ter kartonasta škatla v kateri se je nahajal v mehko blago ovit hranilnik vizitk - vse skupaj pa je bilo zapakirano v lično aluminijasto vrečko.

Vizitke so ultrasimpatične, totalno hude ter definitivno izpadejo precej bolje, kot katerekoli standardne vizitke. Močno, močno priporočam tako podjetjem, kot tudi posameznikom - think small, share big.

Vsekakor bom postal redni kupec Moo izdelkov!

DJ Jackie med rolanjem na koprski plaži

Koper je ta konec tedna ponovno zadihal v ritmu osrednjega glasbenega srečanja na severnem Jadranu. Brezplačni open air festival DiscoNautica 08 je gostil mojstre, kot so Sharam (Deep Dish), Moonbootica, M.I.K.E., Paolo Martini, Paco Osuna in Ian Pooley.

Čeprav se je vse skupaj začelo že v petek opoldne na mestni plaži, sem se proti Kopru odpravil šele proti večeru, saj sem imel čez dan še par stvari za postoriti. Ko sem prišel dol, so ravno odpirali glavni oder in zapirali plažo. S SasoP-jem sem odšel na dolgo obljubljeno pijačo, nato pa sem se počasi odpravil na prizorišče.

Glavni oder je bil cel večer v v znamenju Čikaškega housa (prvič so v Sloveniji nastopili Steve “Silk” Hurley, Roy Davies Jr. in DJ Skip), na drugem odru (in kasneje tudi v Ambasadi Gavioli) pa je vladal minimal. Če je na začetku kazalo, da ne bo kakšnega posebnega žura, se je okoli 23-ih to začelo krepko spreminjati. Glavno prizorišče je bilo vedno bolj polno in glasba vedno boljša, drugi floor pa je bil tako ali tako ves čas poln, saj se je tja dalo prinesti lastno pijačo, ki se je v glavno plesišče ni smelo.

Jutro sem seveda pričakal v Ambasadi, kjer sem ostal do konca. Nato sem se odpravil spat v avto, kjer sem “pametno” zaprl vse šipe in zaklenil vrata, da mi ne bi kaj ukradli. Seveda sem imel avto parkiran skoraj direktno pred AG, kjer je okoli 8ih že kar močno nabijalo sonce. Zaspal sem v momentu, vendar sem se v naslednjem momentu tudi prebudil - ves moker, saj se je temperatura v avtu močno dvignila.

Brez spanja sem se torej odpravil proti plaži, se vrgel v toplo vodo, šel pod leden tuš in malo pohajkovati sem ter tja. Že ob 11-ih dopoldne pa se je začel žur na plaži, katera se je neverjetno hitro polnila. Prav kmalu se je začel odvijati odličen žur, ki mu kar ni bilo videti konca, saj je trajal vse do 20 ure, ko se je spet vse selilo na glavni oder.

Tudi tokrat je bilo na glavnem odru vse v house ritmih, medtem ko pa je bil drugi oder tokrat bolj v trancovsko obarvan. Povsod je bilo tako noro dobro, da nisem vedel, kje bi bil. Da ne omenjam vseh miljon znanih obrazov, ki sem jih srečaval na vsakem koraku. Na glavnem so torej razturavali Nyn, Angel Anx vs Sylvain, Jaka & Shark in pa glavna zvezda letošnje DiscoNautice Sharam iz dvojca Deep Dish, na drugem pa Egidy, Marko Felinger, Elyksir in M.I.K.E.. Z eno besedo: NORO!

Slik DJ-jev nimam, ker FM očitno ne želi, da jim mediji delamo reklamo s slikanjem vsega, kar pripeljejo v Slovenijo - raje namreč vidijo, da slikamo samo publiko in, da smo fotografi kar se da daleč stran od odra. Vseeno je galerija kar precej obsežna, zato le hitro na ogled.

Ta post pišem po Petrini zaslugi, ki mi je priskrbela last-minute karto za koncert Avril Lavigne v Loebnu - Avstrija. Koncert je bil zadnji v sklopu Evropske turneje Best Damn Tour, odvijal pa se je na mestnem trgu v precej majhnem mestecu malce severno od Graza.

Nisem nek velik fan Avril, vendar sem se koncerta vseeno z veseljem udeležil. Malo me je sicer zaskelelo, ko sem srečal Daxa in Nino s foto passi in pravo fotografsko opremo, saj ne pomnim, kdaj sem šel zadnjič na koncert brez fotoaparata. Seveda sem imel s seboj kompakta, ampak to ni to.

Prva je nastopila skupina PBH Club, katere stil precej spominja na Elvis Jacksone, le da imajo prvi v bandu še trobentače. Čeprav to ni bila ravno prava predskupina za Avril, je folku vseeno precej dogajalo. Svoj nastop so zaključili po dobre pol ure, nato pa je sledilo polurno čakanje na Avril.

Mestni trg je bil dodobra napolnjen, ko pa sta padli zavesi, pa je vse ponorelo. Koncert je bil naravnost izjemen - Avril je počela vse - pela, plesala, igrala kitaro, bobne, klavir,… ni da ni. Punca se je res posvetila glasbi v celoti. Na odru je delovala povsem lahkotno, preprosto, lahko bi rekel kar najstniško, pa čeprav šteje “že” 23 let.

Naslednjič, ko pride v mojo bližino se bom koncerta 100% ponovno udeležil, po možnosti s foto prepustnico, da bom naredil “taprave” slike. Tokrat mi je, kar se slik tiče, uspelo samo to, kar je v galeriji. Naredil sem tudi filmček, ki je spodaj - priporočam pa ogled na YouTubu in klik na High quality levo spodaj pod videom, ker je slika res precej dobre kvalitete - za razliko od zvoka, ki je porazen. Doma sem pozabil nalimati vato čez mikrofon, da bi malo zadušila nizke tone, ki so v 60% povsem uničili zvok.

Enjoy:

Magnifico med koncertom

Včeraj smo se z Magnificom in njegovo ekipo v poznem popoldnevu odpravili v Izolo na koncert na plaži Simonovega zaliva, kreativno poimenovan Noč na plaži. Prvič sem se peljal na njegov koncert z njim, zato je bila cela stvar še toliko bolj zanimiva.

Ko smo prispeli v Izolo se je najprej začela neskončna tonska z mojstrom Mirzo. Celotna stvar je trajala precej dlje, kot je bilo predvideno, tako, da je bilo že meni krepko dolgčas, pa nisem bil en od nastopajočih.

Še malo pred začetkom koncerta je vse skupaj zgledalo zelo p(o)razno - ko je za trenutek ugasnila glasba z zvočnikov, se je slišalo škržate, čričke in vse te stvari, ki nam ponavadi odžirajo spanec, o publiki pa ne duha ne sluha.

Koncert je ob 23-ih začel Vlado Kreslin, kar pa je kaj hitro priklicalo ljudi željne zabave pred oder. Kreslin je poskrbel za publiko s svojimi neštetimi hiti, ki so kot jama brez dna. Zanimivo, da ni bilo nobene manj znane predskupine, ki bi z lahkoto začela ob 21-ih in začela ogrevati publiko, kot je to v navadi na vseh koncertih.

Malo pred eno zjutraj pa je na oder prišel Magnifico in v publiki je završalo. Kot na celotni Grande Finale turneji, je tudi tokrat prvo polovico koncerta igral komade z nove plate, nato pa še stare superhite, ki jih znajo na pamet tako najmlajši, kot najstarejši in vsi tisti vmes. Še posebej pa je začinil komad Iz Ljubljane v Portorož, kjer je publiko pripravil do tega, da so zapeli Iz Goričkoga f Piran.

Koncert je trajal dobro uro in pol in je bil, glede na to, kako je kazalo na tonski, super. Seveda so bile luči povsem zanič, pri Magnificu malenkost boljše, kot pri Kreslinu, vendar povsod zelo slabe. Za upravljanje luči uporabljajo nek ultra star računalnik (mislim, da je 386) z naloženimi Windowsi 3.1 in home-made programom.

Ne, to ni sarkazem! Če ne verjamete, lahko preverite v galeriji, kjer je tudi velika količina ostalih slik s popotovanja in koncerta.