Miha Rekar Foto Blog

http://MR-Foto.net/

Osebno najbolj pričakovani film letošnjega leta je brez dvoma najnovejša Pixarjeva stvaritev WALL•E. Na letošnjem Superbowlu se je zvrtelo kar nekaj dobrih reklam, ta pa mi je osebno najljubša. Pixarjevi animatorji res vedo, kako oživiti nežive stvari. Breaktrough na tem področju so naredili s Toy Story 1 in 2, ko so oživeli igračke, pri Cars pa so oči avtomobilom premaknili iz običajnih luči na vetrobransko steklo in naredili revolucijo na področju animiranja avtomobilov.

Tokrat so se lotili bogega robotka, ki živi nekje daleč v prihodnosti povsem sam (OK, je še ena žuželka, no) in ureja ogromno smetišče. Kako jim uspe iz navadne škatle z očmi iztisniti toliko čustvenih odzivov najbrž vejo samo oni.

Uživajte v najnovejši reklamci:

Če pa še niste videli obeh trailerjev, pa le hitro na stran s trailerji.

Na božič je od prve objave na blogu minilo že drugo leto, sledi pa podobno poročilo, kot sem ga že naredil za prvo leto.

Letošnje leto je minilo v znaku selitev; preselil sem se na Mac, na WordPress, na samostojno gostovanje ter še na samo-stoječo galerijo. Dela je bilo precej, vendar mi ni žal. Prehod na Mac je bil sploh ena boljših odločitev v mojem življenju, WP, SuperSplet in pa Gallery 2 pa so prinesli le precej novih obiskovalcev in boljšo uporabniško izkušnjo.

Koncerti so se v začetku leta kar vrstili, potem se je malo umirilo, proti koncu pa je bilo spet napeto. Najbolj navdušen sem bil na EoDM in na Radar festivalu, kjer sem končno lahko užival v živih zvokih najljubše skupine QOTSA. Sem pa tja so nas kdaj zajebavali, ampak se nismo dali.

Začel sem se ukvarjati tudi z video produkcijo, saj je na Macu to res enostavno in hitro, brez nepotrebnega izgubljanja živcev ob kodiranju, dekodiranju in kvajestvemšečim. Ukvarjal sem se tudi s krajami avtorskega materiala - slike so bile v Organonu, video pa na Svetu, vendar sem (tudi z vašo pomočjo) vse rešil. Bilo je tudi zelo turistično leto; dva termina sem namreč preživel na Iosu, enega na Krfu, novo leto pa sem preživel v Bratislavi.O neverjetnem uspehu lastnega projekta ZSFB sem nedavno že pisal, tokrat naj povem samo, da nas je trenutno že 82. Ko pridemo do 100 naredimo en fotografski piknik, OK?

Za zaključek še povem, čemu ta slika v postu. Z današnjim dnem ta blog tudi uradno ni več najstniški, saj sem vstopil v novo desetletje svojega življenja, za katerega pa upam, da bo vsaj tako zanimivo, kot je bilo zadnje leto tega bloga.

Vabljeni k sodelovanju še naprej

Kot lani, tudi letos posvečam voščilo bralcem mojega bloga. Če si redni, občasni, ali pa povsem slučajni bralec, tole je namenjeno tebi:

Tole ni blog, kjer bi običajno naleteli na takle post. Ampak danes ni običajen dan, niti ne gre za običajen teden,…pa tudi mesec ni običajen. Je veseli december, neprespanost udarja vsak dan, že nekaj časa se upiram neizbežnemu prehladu oz. angini, ampak počutim se odlično.

Razlogov za to je več, eden od njih pa so pravkar postale nove Vansice. Prejšnje so moje noge vohale zelo dolgo, ampak so se zadnje dneve skoraj vdale. Svoje je prinesla še zima s snegom, tako da je bil skrajni čas, da se odpravim po nakupih. Tisti, ki me malce bolje poznate, najbrž veste da je ena najbolj mukotrpnih stvari, ki mi jih lahko narediš to, da me pelješ v šoping. Enostavno sovražim vse okoli tega. Gužvo, nesposobne prodajalce, fluorescentne luči¹, množico znanih ljudi, ki jih (ho/no)češ srečati,…the lot.

Na vsake toliko časa se vendarle odpravim tja, ker je pač treba. Tako sem se danes odpravil po čevlje in še po par drobnarij. Takoj, ko sem zagledal tele čevlje, sem rekel, to moram imeti. No matter the price, čevlji so mi bili enostavno hudi. Takoj po prihodu domov sem jih olepšal še z unikatnim stilom vezanja šnirnc in jutri bodo krščene v zelo neprijaznih okoliščinah (sol, sneg,…). iLove them already.

Za vse tafirbčne: gre za model Vans Fairlane SPX, ki je nekakšna predelava enega bolj popularnih modelov iz 90ih. Mojo verzijo je barvno opremil Danny Wainwright, za katerega slišim prvič. Nič ne vem o njegovem skejtanju, ampak okus za barvne kombinacije pa ima.

1. Ki mi BTW povzročajo izsušitev oči in glavobole [↩]

Ker nisem konkretno spal v torek, četrtek in petek, je bilo edino pravilno, da tudi v soboto ne bom dobil potrebne doze spanja. Zgodil se je namreč Bložič, o katerem lahko berete na n¹ ostalih blogih. Nekako nisem bil preveč razpoložen za množično spoznavanje novih blogerjev, zato sem se gibal bolj okoli že znanih - Fotoholik, Had, Kašpar,…

Na mojo veliko veselje, pa sem spoznal Katjo (Vito?), ki še zdaleč ni tako stroga, kot zgleda na Vesti, heh. Spoznal sem sicer še nekaj novih fac, ki pa jih zaradi moje ignorance do SiOLa, ne morem dodati zapisom, ker jih ne poznam oz. ne berem. Seks mi je dal celo vizitko…trženje na vse možne načine… Ker me je (tako kot vse poprejšnje nedelje) čakala zgodnja budnica, sem Bložič zapustil precej kmalu. Čestitke Človeku za idejo in svaka čast vsem, ki ste sodelovali pri izpeljavi dogodka.

Zdaj pa na bistvo objave. Zapadel je prvi sneg, pobelil sosednji breg…, skoraj dobesedno. Na Kališču je padla prva prava doza snega, ki je zame kot magnet. Meni osebno eden najboljših občutkov je, ko se s hriba spuščaš po ogromnih količinah sveže snega. Ne po poti, ampak kar direkt. Lani je to posnel oče, danes pa sem se zadeve (z mobitelom) lotil sam. Vsekakor kvaliteta ni zadovoljiva, ampak je kar je. Bo drugič bolje, obljubim…

Hmm…mogoče je pa zdaj čas da grem spat…

P.S.: Če vas slučajno zanima, kaj je tista glasba v ozadju: Oda snihu.

1. Tam okoli 60 nas je baje bilo [↩]